Slovenski rekord: 3141 decimalk

Začelo se je čez noč

14. 3. 2007 ob približno 00:10 mi je cimer voščil ob dnevu π. Moja reakcija z delom možganov (ostale celice so brale nefizikalne vsebine, dihale, uravnavale bitje srca ipd.) je bila: »Kaj?« Tiste sorte kaj, ki pomeni, nimam pojma, o čem govoriš, ne me motiti, ker berem. Potem mi je z navdušenjem razložil, da v Ameriki praznujejo Dan π, veš: 3 14 – ameriški zapis datumov, jejo pite, ananas, imajo piknike, recitirajo decimalke bla bla bla (poglejte si na Wikipedii). Entuziazem je občasno nalezljiv in ker sem dopoldne delala v Fizikalni knjižnici (za nepoučene: Jadranska 19, prvo nadstropje, vrata zraven ženskega wc-ja), je padla ideja, da organiziram tekmovanje. Cimer je obljubil pomoč: šprical bo službo, sprintal bo 10000 decimalk, bo član komisije, vodil bo tekmovanje; jaz pa naj poskrbim za promocijo in nagrade. Se pravi, da naj bi stvar bila zmenjena. Naj bi bila.

Pred osmo zjutraj hitro v trgovino po π nagradice (iz majhnega suhega žepa se seveda ni dalo pričarati kakšne poštene), mrzlično printanje in lepljenje obvestil po obeh faksih med napornim knjižničarjenjem, oddih po končanih pripravah v stilu ah, saj ne bo nobenega. Pomota.

Ob desetih sedim na knjižničarskem stolu, verjetno brskam po internetu, ker fizikalna knjižnica ni najbolj obljuden kraj. Odprejo se vrata in vame zre množica, ki seveda ne gre v tako majhen prostor (pesimistka sem mislila tekmovanje prirediti kar v knjižnici). Šli smo na hodnik, jaz pa brez najpomembnejše stvari – cimra z obljubljenimi decimalkami, vodenjem in vso pomočjo. (Prasec.) V naglici in živčnosti sem skoraj izgubila še glavo. K sreči se je med občinstvom našlo nekaj ljudi s sprintanimi decimalkami. Potem smo nekako v petnajstih minutah speljali celo zadevo, pomagale so mi izkušnje z vodenjem osnovnošolskih prireditev, prijazno sodelujoče občinstvo in fenomenalni TRIJE tekmovalci (fiziki).

Čas med razpisom in tekmovanjem je bil rekordno kratek, pa se je vseeno nabralo precej radovednežev in k sreči točno trije tekmovalci, kolikor je bilo nagrad. Ob bučnem navijanju, zadrževanju diha, muzajočih se pogledov mimoidočih profesorjev in pozornem poslušanju so se res izkazali (glej 2007). Če bi nas opazoval kdo, ki ne bi vedel, za kaj gre, bi nas po hitrem postopku stlačili v Vojnik (celjsko Polje). Kup ljudi, ki z odprtimi usti posluša številke, se čudi, vzdihuje, ploska, je mogoče res malce nevsakdanji pogled.

In tako se je vse srečno izteklo. Naslednje leto (2008) je z rahlo denarno pomočjo priskočil ŠOU, priskočil je tudi cimer Miha, ki ga je pekla vest, in prijatelja Jure in Grega. Vsem se najlepše zahvaljujem! Ker je bilo tekmovanje razpisano malo prej, je število tekmovalcev iz tri naraslo na pet (še vedno nobenega matematika, razen enega zamudnika 2 uri po končanem tekmovanju), občinstva je bilo tudi več, nagrade pa že malo bolj konkretne (upamo, da bo letos še bolje, kar se nagrad tiče), celo občinstvo se je lahko posladkalo in nazobalo.

Letos se s cimrom še vedno mučiva z organizacijo, čeprav nisva več na faksu. Pomaga nama Tina (ki je še na faksu) in upam, da bomo naslednje leto lahko vse skupaj prevalili na njena ramena, ker bova midva že občutno prestara za potikanje po fakultetnih hodnikih. Prostovoljci, pridružite se!